Smrtna kazen je zakonsko urejen uboj zapornika, ki je storil izjemno hud zločin. Zaporniki, ki čakajo na smrtno kazen, so ločeni od sojetnikov. Na smrt so ponavadi obtoženi ljudje, ki so zagrešili veleizdajo ali umor. Smrtno kazen je včasih uporabljala tudi vojska za razne zločine, kot so dezertacija, upor, nepokorščina,…

Večina držav je zaradi etičnih razlogov smrtno kazen odpravila. Po poročanju Amnesty International so v letu 2004 izvedli kar 3797 usmrtitev, od tega so jih 3400 izvedli na Kitajskem. Evropa je danes edina regija na svetu, ki ne izvaja več smrtne kazni. Edina država v Evropi, ki še ni ukinila smrtne kazni, je Belorusija, ki pa ni članica Sveta Evrope.

Dejstvo je tudi,...

Karin Debevec, Gimnazija Litija

 

da se že ves čas človekovega življenja v družbi pojavljajo različni subjekti, ki povzročajo nestabilnost. Kar pa ni nujno slabo, saj v mnogih primerih nestabilnost privede do reakcije in razvoja družbe v pozitivni smeri. Takšne ljudi seveda zapirajo v zapore, kjer zapornike poskušajo resocializirati.

Resocializacija je proces, v katerem se izničijo učinki prejšnje socializacije in sprejmejo nove oblike vedenja, čustvovanja in vrednotenja. O njej najpogosteje govorimo, ko gre za pojav odklonskega vedenja v družbi. Predvsem v okviru totalnih institucij, kot so zapori, psihiatrične bolnišnice… lahko pride do radikalnih sprememb osebnosti in vedenja. Takšne spremembe v kritičnih okoliščinah v skrajni obliki kažejo na značilnosti socializacijskih procesov nasploh.

Vendar pa zlasti prisilna resocializacija ne daje vedno družbeno zaželenih učinkov. Ljudje lahko zapor doživljajo kot krivičen, kar pri njih poraja odpor. Po bivanju v totalni instituciji se vrnejo v prejšnje življenje, v katerem se zopet vrnejo na stare tirnice. Takšni ljudje so pogosto tudi stigmatizirani. Stigmatizacija jim lahko preprečuje vključitev v kar se da normalno življenje in spodbuja vrnitev k prejšnjim oblikam vedenja.

Obstajajo tudi primeri, pri katerih resocializacija ni možna. To so npr. množični morilci, posiljevalci, pedofili,… V takšnih primerih se pogosto poraja vprašanje, ali takšnega človeka zapreti v zapor za vse življenje ali mu odvzeti življenje. Svojci žrtev bi verjetno izbrali odvzem življenja, vendar bi s tem stopili na njihovo raven in s tem ne bi ničesar rešili. Sami bi nosili krivdo, da so tudi oni nekomu odvzeli življenje.

Dejstvo je tudi, da so na smrtno kazen večinoma obsojeni revni ljudje, ki nimajo denarja za boljše odvetnike. Marsikdaj se je že zgodilo, da so ljudje zagrešili velik zločin, a so imeli dovolj denarja in dobrega odvetnika, ki jih je opral krivde. S tem pa so se izognili najhujši kazni.

Menim, da bi se smrtna kazen morala ukiniti, saj to ni človeško dejanje, hkrati pa se kršijo tudi človekove pravice. Človek nima pravice do umora sočloveka, zato naj obstaja dosmrtna zaporna kazen. Marsikateri človek se v ječi lahko zave svoje napake in je zapor zanj potem velika kazen.

Pri uresničevanju smrtne kazni se »izvajalec« umora postavi v enak položaj, kot je bil kaznjenec. Postane morilec. Zato se zaradi takšnih ljudi ni vredno spustiti na njihov nivo. Lahko pa se tudi zgodi, da je na smrtno kazen obsojen čisto nedolžen človek, ki ni storil ničesar in je bil obtožen po krivici. S tem bi odvzeli življenje nedolžnemu človeku.

Vendar na žalost vsi ljudje ne razmišljajo tako. Marsikdo bi zaradi trdnih dokazov o zapornikovi krivdi obsodil človeka na smrt. Sploh, če je ta izvajal najhujše zločine. Vendar umor ni najučinkovitejša kazen.