V eseju se bom osredotočil na znanje kitajskega jezika in kako bi to lahko vplivalo na našo prihodnost v obliki migracij, tehnološkega napredka in gospodarskega vpliva. »Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš« je pregovor, ki velja že dolgo časa. Že od malega nam govorijo, naj se učimo tujih jezikov. In se jih. Angleščina, nemščina, španščina, francoščina, sedaj je na vidiku kitajščina.

Znanje jezikov odpira v življenje prenekatera vrata. Tako nam je dana možnost, da ne samo spoznavamo svet, ampak ga lahko tudi doživljamo. V čem vidim smisel učenja kitajščine?

Kitajska še iz antičnih časov...

Arjan Mejaš, Dvojezična srednja šola Lendava

 

 

velja za eno najrazvitejših, predvsem na področju medicine. Kot vemo, je kitajska medicina ena najbolj človeku prijaznih in vedno več ljudi se zdravi z njeno pomočjo. Tako pri nas narašča število kitajskih zdravnikov, oziroma se vedno več naših zdravnikov šola na Kitajskem.

Z gospodarskim vzponom Kitajske postaja kitajščina vse bolj pomembna. Ponekod v Ameriki in Angliji jo v šolah že uvrščajo med obvezne šolske predmete. Čemu, se vprašamo in ali je to dobro, ker obstaja tudi slaba stran učenja tega jezika. Za medkulturni dialog? Kar zadeva medkulturni dialog, je bilo že veliko narejenega, treba je predvsem zares spoštovati druge kulture. Če vzamemo npr. nas mlade, se nas zelo malo ali pa skoraj ne srečujemo s kitajsko kulturo, oz. z mladimi iz Kitajske, tako da mi sami k temu tudi z znanjem kitajščine ne bi mogli veliko prispevati. S prevelikim »forsiranjem« kitajščine bi lahko dosegli celo nasprotno. Jezik je v bistvu tista stvar, ki določeno kulturo najbolj zaznamuje, jo predstavlja in širi. In če pogledamo na stvar z vidika dijaka/učenca, bi bilo zanj učenje kitajščine poleg dveh obveznih tujih jezikov lahko preutrujajoče in bi jo zato lahko tudi zasovražil. Že tako pa vsi vemo, da je kitajščina najtežji jezik na svetu in bi bil zato proces njenega učenja predolg, pa tudi večina naših učencev je dejansko v svojem življenju ne bi potrebovala. Z obveznim učenjem  kitajščine bi se znanje tega jezika lahko tako povečalo, da bi se s tem zmanjšal vpliv ostalih kultur in jezikov. Kitajščina in kitajska kultura pa bi začeli prevladovati po svetu, kar bi pa popolnoma porušilo kulturni dialog. Druge kulture in jeziki bi lahko izgubili svoj pomen, za katerega si EU tako zelo prizadeva. Seveda je znanje jezika samo po sebi dobra stvar, saj širi obzorja in  razumevanje za druge kulture, kar posledično vpliva na večje razumevanje med ljudmi.

Druga stvar so migracije. Z znanjem jezika so možnosti za migriranje veliko večje. Problem, ki pri tem  lahko nastane, je veliko narodnostno mešanje med ljudmi. Če primerjamo razmerje med kitajsko in drugimi populacijami, lahko vidimo, da ta bistveno prevladuje. Če bi se vsi začeli med seboj mešati, bi to lahko pomenilo bistveno prevlado Kitajcev, s tem pa bi lahko bistveno zmanjšali število drugih populacij, kar bi uničilo rasno raznovrstnost  med ljudmi, med drugim tudi Slovencev. Predstavljajte si, da Slovenci začnemo množično migrirati na Kitajsko, oni pa k nam. Začelo se bo vedno večje mešanje prebivalstva, kar bo ne samo povzročilo nastanek nove vrste mešancev, ampak tudi bistveno zmanjševanje slovenske populacije. S tem bi lahko prišli na rob izumrtja. Vse večje priseljevanje Kitajcev pa se že dogaja. Že samo dandanes v naši mali Sloveniji obstaja 20 kitajskih kulturnih društev, koliko jih je šele v drugih, veliko večjih in gospodarsko razvitejših državah. Med drugim je bila narejena študija, ki je pokazala, da ena kitajska restavracija letno povprečno zaposli okoli 40 delavcev iz Kitajske. Seveda ti vsi niso zaposleni sočasno, ampak samo zaporedno in začasno. Ves ta čas ko so in ko niso zaposleni, pa seveda prebivajo tu v Sloveniji in se čez čas tu tudi ustalijo. Ker pa v Evropi nimamo davka na več kot enega otroka, se lahko tukaj prosto razmnožujejo in tako čez čas njihovo število lahko zelo naraste. Migracije bi nam sicer v veliko pogledih tudi pomagale, saj bi si lahko izmenjali veliko različnih znanj, pri tem pa bi se oboji lahko bolje razvili in tako poskrbeli za višji življenjski standard, a le če bi bile v bolj zmernem številu.

Tretja stvar, ki bi jo še rad omenil, je gospodarski položaj in vpliv Kitajske. Ker ima Kitajska več kot eno milijardo prebivalstva, je tako posledično ustvarila poceni delovno silo, zaradi česar je še posebej zanimiva in s tem privlači tuje vlagatelje. Posledica vedno večjih vlaganj na Kitajsko je tudi vedno večje in močnejše gospodarsko povezovanje. Z vedno močnejšim gospodarskim povezovanjem pa je posledično tudi vedno večje kulturno povezovanje. S poceni delovno silo se tudi cene produktov drastično nižajo, to pa posledično pomeni tudi vedno večjo konkurenco, tako da postajajo naša in kitajska podjetja med seboj vse bolj odvisna in so tako bolj prisiljena v sodelovanje. Z vlaganji na Kitajsko  prihaja tudi do vse večje izmenjave tehnologij in znanja, kar  je za naš in njihov razvoj še kako pomembno.

Evropejci smo tako, na primer, bolj razviti v avtomobilski industriji in prehrambeni industriji, medtem ko so Kitajci bolj razviti v visoko-tehnološki industriji, računalniški industriji in telekomunikacijskih znanjih. V prihodnosti se bomo bolj in bolj srečevali s pomanjkanjem  hrane in nahraniti eno milijardo ljudi ni lahka naloga. V ta namen Kitajci že razvijajo nove tehnologije za boljšo pridelavo hrane, da bi si lahko zagotovili večji pridelek tudi v bolj ekstremnih razmerah. Še ena tehnologija, ki je za nas najbolj zanimiva, pa je osvajanje vesolja. Kitajska kot velesila daje vedno večji poudarek na vlaganja v vojaško in astro navtično/vesoljsko  industrijo. Na področju vesoljske industrije so z napredkom že tako daleč, da si lahko v prihodnjih letih obetajo samostojno potovanje po vesolju. Ta njihova pridobljena znanja ali pa kak dodaten astronavt, bi Evropski vesoljski agenciji lahko prišla še kako prav. In da vse to lahko uresničimo, se  seveda moramo učiti kitajščine.

Problemi, ki pri tem gospodarskem povezovanju nastajajo, pa so lahko tudi zelo moteči za naš skupen razvoj. Prej sem seveda omenil, da je Kitajska za vlagatelje zelo privlačna, predvsem zaradi poceni delovne sile. Poceni delovna sila pa seveda ne nastane zlahka, ampak samo tako, da se delovni pogoji spustijo na še zmožno raven, pri tem se delavce priganja do konca, delajo v neživljenjskih delovnih pogoji, veliko je med njimi tudi otrok.        In s tem seveda Kitajska zelo krši človekove pravice. Na nek način dobesedno prodaja svoje ljudi, samo zato da bi imela čim večjo gospodarsko rast in čim večji dobiček. Seveda od tega delavci nimajo nič, saj z njimi država ravna kot z orodjem.

Vso to veliko povečanje gospodarstva pa zelo negativno vpliva tudi na okolje. Kitajska je še vedno ena od redkih držav, ki ni podpisala Kjotskega protokola in tako je ena največjih onesnaževalk na svetu. Koncentracija CO2 je v kitajskih mestih postala nevzdržna. Kitajske tovarne v zrak spuščajo enormne količine CO2, s tem pa onesnažujejo podtalnico, ki je še kako pomembna za naše preživetje, tako pa se še širijo bolezni.

Brez demokracije ni napredka in prave demokracije Kitajska še vedno ne pozna, čeprav sicer trdi da jo ima, a se njena ravnanja s to izjavo prav nič ne skladajo. Leta 2009 je, med drugimi, dala za enajst let zapreti nedavnega Nobelovega nagrajenca Liu Xiaoba, ki se je že več kot dvajset let zavzemal za demokracijo na Kitajskem. Zaradi zelo poceni delovne sile in poceni tekstilnih izdelkov, je že pred leti zavzela večji del tega trga, s tem je ustvarila velike dobičke, države pa so ji začele veliko dolgovati, saj so več uvažale kot izvažale. Tako je Kitajska postala največja posojilodajalka na svetu in države so postale odvisne od nje. Naj povem, da selitev proizvodnje na Kitajsko še kako vpliva tudi na nas. Kitajci z svojim neokolonialnim pristopom ogrožajo našo kulturno dediščino. Z uvedbo kitajskega jezika na naše šole, bi mi znanje seveda večinoma uporabili v gospodarske namene, kar bi lahko Kitajci uporabili kot povečanje trga dela pri njih, s tem pa bi se trg zmanjšal pri nas. Npr.: vedno več slovenskih proizvodov je narejenih na Kitajskem , kar nam odvzema delo, produkt izgubi na vrednosti tako cenovno kot tudi mentalno, saj bi z upadom proizvodnje pri nas lahko izgubil zanimanje za njega pri nas samih, rokodelska in domača obrt bi propadli, s tem bi propadlo tudi rokodelsko znanje. Jemljejo nam tudi lažja dela, ki bi jih sicer lahko opravili »manj« sposobni ljudje. Če pa človek nima dela, postane na nek način nepotreben.

Poudaril bi rad še en primer njenega neokolonialnega obnašanja. Že pred leti je začela na veliko vlagati v afriške države. A sami Afričani od tega nimajo prav nič, saj so vso infrastrukturo gradili kitajski delavci, vsi zgrajeni objekti, vključno z državnimi cestami pa bodo v kitajski lasti, vse dokler dolg ne bo poplačan. Med drugim je kitajsko ljudstvo začela spodbujati k preseljevanju v Afriko, češ da na Kitajskem ni več prostora za še več prebivalcev. Tako si Kitajska dobesedno počasi podreja svet.