Kitajska je hitro razvijajoča se država s pospešeno industrializacijo, zato niti ni presenetljivo, da se mora soočati z ekološkimi težavami. Zaradi velikosti ozemlja in številnega prebivalstva vpliva Kitajska na okoljske spremembe tudi v svetovnem merilu. Ponekod naraste stopnja onesnaženosti do tako visoke stopnje, da je v razvitih zahodnih deželah z ustrezno ekološko zakonodajo ne bi bilo dovoljeno doseči. Zaradi tako hude onesnaženosti umirajo številni gozdovi in reke na Kitajskem.

Kitajsko vodstvo je mnenja, da ima razvoj za vsako ceno popolno prednost pred varovanjem okolja. To pomeni, da želi Kitajsko pripeljati do razvojne ravni, kot jo imajo najrazvitejše evropske dežele, pri tem pa se ne ozira na onesnaženost. Šele potem, ko bo Kitajska popolnoma razvita, se nameravajo lotiti varovanja okolja. Takrat pa bo seveda že prepozno. Znano je namreč, da so stroški sanacije degradiranega okolja bistveno večji kakor preventivni okoljevarstveni ukrepi. Poleg tega se izumrtja številnih živalskih in rastlinskih vrst, ki smo mu na Kitajskem priča, sploh ne da več nadoknaditi.

Industrializacija Kitajske...

Tina Fokter, Gimnazija Celje – Center, This e-mail address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it

 

se odraža tudi na globalnih podnebnih spremembah. Kitajska kot država v razvoju očita že razvitim državam, da ne želijo prevzeti svojega deleža bremena v boju proti podnebnim spremembam. Razvite evropske države bi namreč želele zadržati količino lastnih izpustov toplogrednih plinov, Kitajski pa omejile nadaljnje povečevanje izpustov. Na ta način bi razvite države zadržale svojo prednost v razvitosti, Kitajski pa onemogočile industrijski razvoj. Kitajska se temu seveda upira. Poleg tega bi želele razvite države Kitajski drago prodajati okoljevarstveno tehnologijo, kar si dežela ne more privoščiti, vse to pa kaže na dvoličnost Evrope v prizadevanju za večjo ekološko osveščenost Kitajske. Zaradi takšne politike bomo na koncu visok ekološki davek plačali vsi ljudje, saj smo državljani sveta.
Čeprav Kitajska zadnje čase sicer posveča večjo pozornost varovanju okolja, pa nekatere analize kažejo, da je morda že prepozno. Rumena reka se je zaradi poplav, v katerih je vanjo prineslo veliko peska in blata, spremenila v kalno reko, ki je dejansko rumene barve: ima namreč največjo vsebnost peska na svetu. To je za življenje v reki izjemno slabo. Vsako leto se v reko izlije dodatnih 1,6 milijard ton peska, kar kaže na obsežno erozijo, ki jo povzročajo njeni pritoki. Zaradi kratkoročnih ekonomskih interesov ter sekanja in izumiranja gozdov v povirju reke, nalivi odnašajo prst. Tudi ostale reke in jezera izumirajo, kvaliteta pitne vode pa se slabša. Znanstveniki so posebno zaskrbljeni za reko Jangcekjang, ki je tretja najdaljša reka na svetu in se zadnje čase prav tako sooča z erozijo. Za Kitajce je bila reka Jangcekjang dolga leta simbol čistosti, zdaj pa se je spremenila v še eno »rumeno reko«. K sreči je iz zadnjih poročil strokovnjakov, ki se ukvarjajo s sanacijo bregov reke Jangcekjang razvidno, da so nekatere predele uspeli uspešno sanirati. Ugotavljajo pa tudi, da je nadaljnje življenje 400 milijonov ljudi, ki živijo na nabrežjih reke Jangcekjang, odvisno od uspeha sanacije in takojšnje ustavitve nadaljnjega uničevanja.
Žal je veliko Kitajcev ekološko neosveščenih. Nekateri so celo prepričani, da izpusti ogljikovega dioksida v okolje sploh niso škodljivi. Resnosti položaja se najverjetneje ne zavedajo, saj jim državna cenzura v medijih in na internetu onemogoča dostop do informacij o lastni državi. Kitajska državna televizija o problemih okolja redko poroča, hvali pa razvojne dosežke, povečanje števila delovnih mest in naraščajočo kupno moč prebivalstva. Znano je, da so številne okoljevarstvene strani na internetu blokirane, nedavno pa se je s Kitajske zaradi stalnih težav umaknil tudi brskalnik Google. Takšna politika informiranosti prebivalstva posledično povzroča neprimeren odnos posameznikov do varovanja okolja.
Učinek okoljskih težav na Kitajskem se ne pozna le v njihovi lastni državi. Kisli dež, peščeni viharji, erozija in onesnažene reke so  problem tudi v sosednjih državah. Med drugim se tudi Koreja in Japonska pritožujeta zaradi škode v gozdovih, ki nastaja zaradi kislega dežja. Oblaki s škodljivim tovorom naj bi nastajali na Kitajskem, veter pa jih raznaša nad sosednje dežele. Na severu Kitajske so pogosti izbruhi požarov, za katere ocenjujejo, da letno proizvedejo toliko emisij, kot bi zgorelo več kot dvesto milijonov ton premoga. Ti požari še dodatno povečajo kitajski prispevek h globalnemu segrevanju.
Dejstvo, da je sedem izmed desetih najbolj onesnaženih mest na svetu kitajskih, je še en  dokaz o resnosti težav, s katerimi se država sooča. Onesnaženost mest se pozna predvsem pozimi, ko se zaradi nizkih temperatur in temperaturnega obrata večina kitajskih mest skriva pod oblakom smoga. Ocenjujejo, da je smog posledica naraščajoče uporabe avtomobilov in industrijske proizvodnje, ki temelji na uporabi premoga. Premog zagotavlja večino kitajskih energijskih potreb, letno pa ga gre v zrak okoli devetsto milijonov ton. Posledice so v neizmerni škodljivosti okolju, slabi kvaliteti zraka in vode, kar se odraža na zdravju in v kmetijstvu. Znanstveniki menijo, da kisli dež pada kar na tretjini države. Država se je ob zavedanju problema s premogom odločila poiskati alternativne vire energije. V zadnjem času so na primer obdavčili tiste vrste premoga, ki vsebujejo veliko žvepla, za katerega je znano, da je glavni povzročitelj kislega dežja. Rešitev je morda prehod na zemeljski plin: plinovode v zadnjem času pospešeno gradijo.
Po drugi strani pa ima Kitajska dolgoletno in starodavno tradicijo čaščenja narave. Že budistična vera uči, da je potrebno naravo spoštovati in živeti v skladu z njo. Večina tradicionalnih Kitajcev je po naravi skromnih. Na jedilniku jim povsem zadošča hrana rastlinskega izvora, katere pridelava ne zahteva velikanskih živalskih farm, kot jih poznamo v Evropi in izrabe rodovitnih tal zgolj za pridobivanje živalske krme. Žal je blišč zahodnega sveta povzročil velike spremembe v načinu življenja mlajših generacij. Tudi evropske dežele so na Kitajskem odkrile ogromen trg za svoje včasih ekološko sporne in tehnološko zastarele izdelke. S primerno osveščenostjo državljanov bi lahko oblasti pomembno prispevale k ustreznejšim okoljskim rešitvam.    
Iskreno upam, da bodo vsaj mlajši prebivalci Kitajske uspeli kmalu odpraviti ekološke težave na svoji razvojni poti, Evropa pa jim bo pri tem bolj pomagala s svojim znanjem in izkušnjami. Problemi, s katerimi se srečuje Kitajska, so namreč tudi naši problemi. Ali kot je že pred mnogimi desetletji zapisal John Donne in v uvodu knjige Komu zvoni povzel tudi Nobelov nagrajenec Ernest Hemingway: »Noben človek ni Otok, povsem sam zase; vsak človek je kos Celine, del kopne zemlje; če Morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, prav tako kakor da je bil Rtič, prav tako kakor da je bilo Posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj včlenjen sem v Človeštvo: In zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvoni: zvoni tebi«.