Zakaj so Azijci tako uspešni? Vprašanje, ki tare marsikaterega zahodnjaka in je posebej važno pri razumevanju trenutne azijske velesile in konkurentke ZDA, Kitajske. V sledečem eseju bi se rad s tem vprašanjem ukvarjal predvsem z vidika vzgoje – v čem se razlikujeta vzgoja ter šolanje mladine na Kitajskem in v Evropi in v čem se nato razlikujejo posledice pri odraslem človeku.

Lepo iztočnico za pisanje daje knjiga Battle Hymn of the Tiger Mother, pripoved o vzgoji dveh otrok, s katero je Američanka kitajskega rodu Amy Chua pred kratkim razburkala ZDA. Za »tigrovske matere«, kot sama označuje svoj kaliber, je po njeno značilna izjemna strogost do otrok ter že od najmlajših let usmeritev k ciljem ter uspehu v poznejših letih. Vztrajanje, da je minus pet (A-) slaba ocena ali pa da se smeta hčerki ukvarjati samo z dejavnostmi, v katerih se lahko osvoji kakšno (zlato) medaljo, je pri zahodnih starših verjetno res relativno redko, toda gre dejansko za kitajsko tradicijo, kot trdi piska?

Verjetno res...

Boštjan Petrič, Gimnazija Bežigrad, This e-mail address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it

Če vzamemo v roke National Geographic iz maja 2008, v celoti posvečen Kitajski, hitro padejo v oči zgodbe, podobne tej iz družine Chua. Vzpenjajoči se srednji sloj, ki ga je Mao nekoč poskušal izkoreniniti, je (ob močni vzpodbudi, ki jo je dala politika enega otroka) spretno združil komunistično strogost in tradicionalno disciplino ter ustvaril generacijo, v kateri ima več kot polovice otrok inštruktorje že pred začetkom pubertete in v kateri je večina dijakov srednjih šol konstantno ogrožena zaradi stresa. Socialni darvinizem, katerega izključni cilj je kariera in pot do uspeha ocene v šoli, je očitno na višku. Glavna lekcija, ki jo daje kitajska šola, je ta, da mora posameznik delati 24 ur na dan in ves čas tekmovati z drugimi, sicer bo težko prišel skozi življenje. Definicija uspešnosti, ki jo svojemu podmladku vsiljujejo starši, ni dosti drugačna od evropske: zaslužiti dovolj denarja, ustvariti si dobro ime, ukvarjati se s kakim spoštovanim poklicem (npr. zdravnik ali pravnik). Pa vendar je tu pravilo okolja homo homini lupus: »Nočeva biti kruta do nje,« pojasnjuje v članku oče o svoji hčerki, »vendar te na Kitajskem okolje prisili v to.«

Če pustimo etične zadržke pri strani je seveda tu glavno vprašanje: ali deluje? Kmečka pamet pravi, da takšne metode vsekakor močno izboljšajo šolski uspeh, takšna v cilj zagledana generacija bi mogla biti tudi kasneje bolj zagreta in uspešna pri delu; negativni učinek pa je seveda pregorelost celotne generacije, ki je sposobna živeti samo še za kariero ter razmišljati samo v okviru le-te. Raziskava PISA, ki preverja sposobnosti šolske mladine v posameznih državah pri temeljnih predmetih, pravi takole: Šanghaj (Kitajska kot celota se preizkusa ni udeležila) je tako pri branju kot pri matematiki in naravoslovju daleč pred vsemi ostalimi udeleženci preizkusa. Medtem ko jim je še najbolje šel matematični del, pa so popravljalci opazili ključni manko Kitajcev pri nalogah, ki so zahtevale lastno ustvarjalnost – to očitno tamkajšnji sistem (iz znanih razlogov) zanemarja.

Tu seveda vstopi Evropa in EU, katere članice so pretežni del lanskega leta porabile za interpretacijo rezultatov Pise in razmislek o možnih implementacijah vzhodnega sistema. Čeprav  so se države EU odrezale relativno dobro (nobena se ni znašla v spodnji petnajsterici, bolj kot ne so bile nadpovprečne), je zaostanek v primerjavi z glavnimi azijskimi velikani očiten. Zahod ima torej pred sabo dve vprašanji: kaj to pomeni za bodočnost Kitajske in pa ali je ta zaostanek tako pomemben, da se splača vpeljati kakšno kitajsko metodo, da bi ga zmanjšali? (Pri čemer s »kitajskimi metodami« mislim predvsem na večji poudarek na pomenu uspeha posameznika ter povečano količino dela v šolah.) Sliši se absurdno, saj je Azija zaenkrat predvsem sinonim za človeka nevredne življenjske pogoje (tako je npr. upravičeno nepredstavljivo, da bi kdo poskušal glasno zagovarjati kitajsko delovno zakonodajo), pa vendar ni nič narobe, če vsaj analiziramo ta fenomen.

Tu se splača vrniti k prej omenjeni Chuovi ter njeni amerikanizirani, a avtoritarni družini. V svoji knjigi avtorica nasproti kritikam postavlja predvsem uspešnost svojega mučeniškega programa: starejša hčerka, pianistka, je pri 14 letih že igrala v Carnegie Hallu, pa tudi mlajša se razvija v odlično violinistko. Čeprav se sliši obetavno, ravno tu vskoči zahodna kritika: s takšnim načinom vzgoje sicer lahko ustvariš uspešnega posameznika, v kolikor je z uspešnostjo mišljeno nekaj, kar se da pridobiti ob zadostni vaji – ne moreš pa prinesti že prej omenjene kreativnosti, ki naj bi bila ključna pri uspehu zahodnega kapitalizma. Medtem ko lahko kitajski program ustvari izjemnega programerja, pa ne more ustvariti izumov, za katere so bili potrebni hipni prebliski: Apple, Facebook in Google so trenutni paradni konji zahodnega sistema. Najbolj pesimistični napovedovalci torej Kitajsko vidijo v družbi Sovjetske Zveze, ki je znala sproducirati množice izobražencev ter jih vključiti v točno določen (npr. vesoljski) program, ni pa znala ustvariti nič posebno originalnega.

V ozadju se skriva predpostavka, da avtoritaren režim, ki usmerja mišljenje državljanov v političnem pogledu, ne more zagotoviti svobode mišljenja niti tam kjer bi mu to koristilo. Lep primer je seveda Sovjetska Zveza. Strog državni nadzor določenih tehnoloških panog, kot npr. v SZ nad genetiko, kjer je bil lisenkizem uradno zapovedana filozofija, odvrača mnoge interesente – podoben primer danes mnogi vidijo v kitajskem nadzoru nad internetom, kjer so strokovnjaki bodisi pod nadzorom države bodisi zaposleni v njenih strukturah (vojska), v katerih je že v principu treba razmišljati vkalupljeno, pa tudi če posameznik pride do kakega važnega odkritja, se to pogosto prikrije za javnost. S tem pristopom je Velika Britanija sredi prejšnjega stoletja prostovoljno ohromila svoj znanstven napredek, ko je dve veliki odkritji s področja informatike, ki sta bili razviti za vojaške potrebe  – elektronski računalnik in kriptografijo z javnim ključem – obdržala v tajnosti, nakar ju je nekaj let kasneje z velikim pompom ponovno izumil ameriški zasebni sektor. V skladu s tem pogledom kitajsko podjetništvo torej nikdar ne bo gospodovalo svetu, vendar pa na ta način žal ne moremo pojasniti razvoja nič manj avtoritarnih azijskih sosed, kot je npr. Japonska.

Omemba le-te je v spisu o Kitajski nujna že zaradi tega, ker je bila Japonska v obdobju med svetovnima vojnama Evropi to, kar je danes Kitajska: hitro razvijajoč se vir poceni industrijskega blaga, ki je močno razburjal evropske protekcioniste ter sprožal dolge debate o prihodnosti odnosov med Evropo in Azijo. Japonska dokazuje, da »azijski« pristop k izobraževanju, kakršnega danes prakticira Kitajska, ni brez uspehov. V japonskem gospodarskem čudežu konec 19. stoletja je nova generacija izobražencev, čeprav odrasla v zelo nesvobodnem sistemu, ki je poudarjal podrejenost državi in zatiral svobodno mišljenje, ustvarila mrežo podjetij, ki so s svojimi proizvodi lahko direktno konkurirala zahodnim trgom (ter leta 1941 omogočila Japonski biti enakovreden vojaški nasprotnik ZDA).

Kitajski torej, če povzamem, gospodarsko kljub avtoritarni vzgoji mladih nič ne preprečuje še nadaljnega gospodarskega razvoja ter napredka tudi na področju inovacij, čeprav utegne imeti težave na področjih, v katera se direktno vmešava (kot npr. informacijska tehnologija; še lepši, čeprav ožji primer, je antropologija, kjer kitajska zapovedana politika nekakšnega »bratstva in jedinstva« močno omejuje raziskovanje izvora posameznih manjšinskih ljudstev).  Kaj pa, če se vrnem k našem koncu, pomeni vse to za Evropo? Je kakšen del kitajske vzgojne taktike uporaben tudi v prostoru EU ali gre izključno za avtoritarne metode, ki proizvajajo uspehe zgolj po zaslugi močnega selekcijskega pritiska?

Zanimiv odgovor na to vprašanje daje ameriški novinar Malcolm Gladwell v svoji knjigi Prebojniki -  ko analizira azijske šolske in gospodarske uspehe, pride redno do zaključka, da je vztrajnost tista ključna psihološka vrlina, ki jo azijski populaciji v ranem otroštvu vcepijo v glavo in jim v življenju dobro služi. V eksperimentu, s katerim so se namenili to trditev znanstveno preveriti, so ugotovili, da je pri istem matematičnem problemu otrok azijskega rodu povprečno vztrajal 14 minut, otrok zahodnega porekla pa devet. Kmečka pamet spet pove, da so verjetno Azijci pravilno rešitev našli v dosti večjem številu kot zahodnjaki – tako smo delno že pojasnili kraljevanje vzhodne Azije na vrhu Pisinih matematičnih statistik. Ker spodbujanje vztrajnosti pri reševanju problemov ne zahteva ne popuščanja pri otrokovih pravicah ne prehoda v avtoritaren sistem poučevanja je torej glavna točka, ki jo lahko šolski strategi EU poskušajo vključiti v evropske modele.

Če zaključim še z zanimivim primerom iz sosede Madžarske, ki hkrati je in ni podoben azijskemu sistemu tigrovskih staršev. Laszlo Polgar, otroški psiholog, je v edinstvenem eksperimentu vse svoje tri hčerke od rojstva naprej vzgajal v šahistke, s šahovsko ploščo kot glavno igračo, ter jih močno spodbujal pri razvoju šahovske kariere. Epilog? Vse tri sestre Polgar danes nosijo naslov velemojstrice, pri čemer so postavile kar nekaj ženskih rekordov v šahu. Zanimivo dejstvo je predvsem to, da se po lastnih besedah nobena od njih ni nikoli počutila pod posebnim pritiskom, ker je bil šah zanje preprosto način življenja – močan kontrast glede na azijsko vzgojo, v kateri je konstanten stres ena od glavnih komponent. Gre za hujšo ali lažjo metodo? Če se spomnemo na Žižka: tradicionalen sistem, ko je moral otrok pod prisilo redno obiskovati stare starše, je bolj človeški od sodobnega, kjer ga k obisku spravijo starši z ljubeznivim prigovarjanjem: včasih si moral stare starše zgolj obiskati, danes pa ti mora biti to povrhu še všeč.

Viri:
Chang, Leslie T.: Zlata doba, zlata kletka. V: National Geographic Slovenija, Ljubljana, Maj 2008
Chua, Amy: Battle Hymn of the Tiger Mother. Penguin Group, New York 2011.
Dolenc, Sašo: Kako doma vzgojiti genija. V: Dnevnikov Objektiv, Ljubljana, 8. Januar 2011
Gladwell, Malcolm: Prebojniki. Mladinska knjiga, Ljubljana 2009.
Programme for International Student Assessment. 2011. [internet]. [citirano 8. 2. 2011]. Dostopno na naslovu.
Žižek! [dokumentarni film]. rež. Astra Taylor. Zeitgeist Pictures, 2005